Prva pomoč, ki jo dajemo živalim, se v osnovi ne razlikuje od tiste, ki jo dajemo ljudem. Naš cilj je zaustaviti ali vsaj zmanjšati krvavitev, zaščititi rane pred okužbami, čim bolj omejiti možnost nadaljnjih poškodb in žival zaščititi pred podhladitvijo. Nato moramo žival čim prej odpeljati v strokovno oskrbo k veterinarju.
Tudi sredstva, ki jih uporabimo pri dajanju prve pomoči živali, so lahko enaka kot pri človeku. Komplet za prvo pomoč vsebuje skoraj vse, kar potrebujemo za najnujnejšo oskrbo živali. V sili si lahko pomagamo tudi s krpami, z deli oblačil, brisačami, odejami, elastičnim trakom, s plastično oz. izolacijsko folijo itd.
Pri prvi pomoči živalim moramo biti previdni, saj so le-te navadno prestrašene, v šoku in zato lahko agresivne. Včasih je najboljše, da jim najprej s povojem ali pasom obvežemo gobec in se šele potem lotimo prve pomoči.
Zelo pozorni moramo biti na ugrize, pa tudi na majhne, a globoke rane ter rane, v katerih je tujek. Vse te po navadi zelo malo krvavijo, ne povzročajo hujših bolečin in se hitro zaprejo. Tudi te rane je treba strokovno oskrbeti, tj. očistiti, odstraniti tujke in jih razkužiti. Če za to ne poskrbimo in jih zanemarimo, se lahko zaradi bakterij zagnojijo. Odmre lahko večja površina kože, pojavijo se obsežne rane, žival postane neješča, ima bolečine in povišano telesno temperaturo. V nekaterih primerih se lahko stanje poslabša in konča z amputacijo okončine ali celo s smrtjo živali.
Na okončinah moramo pri ranah, ki močno krvavijo, narediti kompresijsko obvezo, s katero krvavitev zaustavimo. To naredimo tako, da okončino prevežemo in povoj zmerno zategnemo. Pri hujših krvavitvah naredimo nad komolčnim sklepom tačke močnejšo prevezo, ki zmanjša krvavitev. Obvezo moramo po največ dveh urah sneti, sicer lahko začne tkivo odmirati.
Pri globokih ranah na prsni steni, ki segajo v prsno votlino, lahko nastane vdor zraka, zato na tako rano položimo sterilno gazo, nanjo pa PVC-folijo ali vsaj časopisni papir, nato pa oboje prevežemo s povojem, ki ga le zmerno zategnemo.
Če je v prsni steni zaboden tujek, ga ne izdiramo, ker se zaradi tega lahko žival zaduši. Če je tujek v očesu, ga poskušamo izprati s čisto vodo. Če pa je tujek v oko zapičen, ga ne poskušamo izdreti.
Pri drugih ranah na prsih, trebuhu ali vratu zadostuje sterilna gaza, ki jo povijemo z zmerno zategnjenim povojem.
Ran na glavi, če ne krvavijo močno, ne povezujemo, ampak živali le preprečimo, da bi se ran dotikala, in jo čim prej peljemo k veterinarju.
Pri zlomih nemirni in nepredvidljivi živali ne dajemo prve pomoči, saj je lahko to za nas nevarno. Pri odprtih zlomih pa okončino povežemo s sterilno gazo in povojem. Če pa je žival taka, da nismo v nevarnosti, pri zlomih imobiliziramo sklep nad poškodbo in sklep pod njo. Pri tem žival čim manj premikamo.
Če žival težko premika okončine ali pa jih sploh ne more, je verjetno, da ima poškodovano hrbtenico. V tem primeru jo z minimalnim premikanjem položimo na ravno površino (desko, ploščo) in pokličemo veterinarja, da se posvetujemo glede stanja in primernega načina prevoza v ambulanto.
Če je žival v nezavesti, moramo čim prej preprečiti nevarnost zadušitve. Zato jo obrnemo na bok, z glavo malo višje, kot je telo, ji iztegnemo vrat, odpremo gobček in izvlečemo jezik ter ga pomaknemo na stran. Za preprečitev podhladitve žival pokrijemo in jo čim prej peljemo k veterinarju.
Pri vročinskih udarih in toplotnih kapeh lahko žival obnemore, težko diha, jezik ji visi iz gobca, je omotična, bljuva ali ima diarejo. Ti simptomi se lahko naglo poslabšajo in vodijo v nezavest in smrt. V takih primerih moramo žival čim prej premestiti v senco ali hladnejši prostor in ji v presledkih dajati svežo vodo. Telo ji v presledkih hladimo s kosi blaga, namočenimi v vodo in masiramo prsni koš ter okončine. Če nastopi nezavest, namestimo žival v stabilni bočni položaj. V vseh primerih velja, da jo čim prej odpeljemo k veterinarju.
Pri zastrupitvah je naša glavna naloga, da žival čim prej peljemo k veterinarju, ki bo lahko laže in hitreje ukrepal, če mu prinesemo snov oz. njeno embalažo ali če vemo oziroma vsaj sumimo, kaj je žival zaužila. Znaki zastrupitve so: intenzivno bljuvanje, diareja, krči, krvavitve iz črevesja, gobca, nosu, kri v urinu in splošno slabo stanje živali. Za zmanjšanje delovanja strupa lahko živali v gobec vlijemo raztopino aktivnega oglja.
Pri pikih žuželk previdno izvlečemo želo in opazujemo splošno počutje živali. Piki v žrelo lahko zaradi otekline povzročijo zadušitev, zato moramo žival čim prej peljati k veterinarju.
Po prvi pomoči nujno obiščimo veterinarja, da bolezen pozdravi ali poškodbo strokovno in dokončno oskrbi.
Veterinarska postaja Dravograd d.o.o.
Otiški vrh 169
2373 Šentjanž pri Dravogradu
Telefon in faks:
02/87 85 079
Elektronska pošta:
info@veterina-dravograd.si
Ponedeljek - Petek
8:00 - 11:00
14:00 - 16:00
Sobota
8:00 - 9:00
Ponedeljek - Petek
8:00 - 16:00